Za BuSuKu Dzogčen intenziv sem izvedel tik pred zdajci – v zaključni fazi prevajanja knjižice “Dzogchen Nonmeditation” Keitha Dowmana v Slovenščino, ki odlično razgrne jedrno Dzogčen filozofijo in prakso nemeditacije. Kmalu več o skorajšnjem izidu knjige “DZOGČEN NEMEDITACIJA”.
Ker BuSuKu intenziv čudovito udejanja prav takšno prakso, me je takoj na polno prižgalo, da se pridružim. Na intenzivu, ki je sicer potekal v Barceloni, je bila tudi možnost online udeležbe, tako da sem izkoristil kar to možnost in si privoščil pravi čistokrvni kontemplativni retreat kar v udobju domačega kavča 🙂
Anatomijo BuSuKu nemeditacijskega intenziva, ki predstavlja esenco tako imenovanega “Radikalnega Dzogčena”, tvori 16-dnevni skelet s preko celega dneva razporejenimi 2-urnimi sklopi “preprostega sedenja”, torej “just sitting and doing nothing”. To je več ali manj tudi že vse, kar je v smislu vadbe potrebno vedeti, saj dodatni napotki (npr. osredotočanje na prisotnost itd.) vnašajo nekaj dodatnega in nepotrebnega ter s tem izničujejo spontanost sedenja in ustvarjajo iluzijo cilja, poti in stremljenja k temu cilju.
Enkrat dnevno poteka skupno dharma srečanje z Dzogčen učiteljem (Keith Dowman). Sklopi sedenja so precizno odmerjeni na način, ki uspešno povsem zmede običajni bioritem (npr. prvo sedenje je že od polnoči do 2h, nato od 5h do 7h, itd.) Posledično so kakršna koli eksistencialistična vprašanja tipa ‘biti ali ne biti’ zelo hitro preformulirana v bolj praktične oblike tipa ‘spati ali ne spati’. Zato je treba vmesne pavze iznajdljivo izkoristiti za spanje, hranjenje in rekreacijo. Vsekakor pa BuSuKu ni mišljen kot nekakšna preizkušnja trdoživosti in vztrajnosti (kar bi povsem negiralo esenco intenziva), temveč bolj kot razkošna kopel, ki omogoča uživaško namakanje in počivanje v polju zavesti.
To je tudi že več ali manj vse, kar je treba vedeti o BuSuKu intenzivu, ki je v svojem bistvu vrhunski nedosežek, saj ni opredeljenega cilja, niti poti, nobenega doseganja, stremljenja, prepričanja ali verovanja. Skratka nekakšno organizirano brezdelje kot presežek izjemno sofisticirane kontemplativne Dzogčen tradicije, skoraj v posmeh hiteči potrošniško naravnani sodobni družbi. Dzogčen razgrinja jasnino v smislu:
“Meditation is always perfect, so there is no need to correct anything.”
Ko edini pogoj za vstop v BuSuKu intenziv je zahtevana tako imenovana iniciacijska izkušnja naše izvorne narave, vadba pa ni namenjena duhovnim iskalcem, ki so v smislu prepričanja v časovno vzročno odvisnost razodevanja izvorne narave naravnani na postopno pot napredovanja, prečiščevanja, zdravljenja, procesiranja, transmisije, transmutacije, razpiranja, prebujanja, itd.
“The basic prerequisite for a valuable BuSuKu retreat is experience of the nature of mind, which is initiatory experience.”
“The BuSuKu training, like Dzogchen itself, is not intended for the spiritual seeker who finds himself/herself on a graduated path motivated by high ideals and a well-defined goal in mind. It is based on initiatory experience, which has no cause or condition.“
“Belief in temporal existence imprisons us in a space-time frame. ‘No belief’ is the only valid Dzogchen belief.”
Kot takšen je BuSuKu intenziv izjemna priložnost za spontano in kljub temu zgoščeno potapljanje v svojo izvorno naravo (‘Resting as Rigpa’), ki omogoča relaksacijo v našo takšnost in razodevanje preprostega in hkrati popolnoma nedoumljivega tukaj|zdaj.
Veselim se skorajšnjega izida knjižice DZOGČEN NEMEDITACIJA – več informacij kmalu.
PS: pričujoči zapis mimogrede razgali moje nerazumevanje BuSuKu esence, ki glede zapiskov priporoča naslednje: “Some people find note-taking assists memory. This can be a useful habit. However, in Dzogchen praxis, since there is nothing to learn, it merely supports and validates the intellect, and becomes counterproductive. Therefore, develop the excellent habit of casting the pages of notes into flame before simply sitting.”