Vprašanje stranke:
KAJ JE MOJE ŽIVLJENSKO POSLANSTVO IN KAKO NAJ DELUJEM, DA SE DUŠNI DAROVI ČIMBOLJ IZRAZIJO?
Kanalizirano sporočilo:
Stojiš ob lesenem plotu pred hišo. Urejaš hišo. Umirjen, pomirjen občutek. Dom. Dom je pomemben.
Srčen izpolnjen občutek, občutek doma. Toplina, varnost. Všeč ti je ta občutek varnosti, ta toplina.
V tem se lahko sprostiš, povsem umiriš. S počasnimi koraki se sprehodiš. Kot da preiskuješ teren.
Do kam seže varno območje. Rada imaš varno območje. Ker se tu lahko popolnoma sprostiš.
Počasi preiskuješ področje. Počasi postaviš svoje stopalo v neznano. Preiskuješ teren, ker je malce blatno, nezaupljiva si.
Blato se udira. Počasi, počasi postaviš svoje stopalo. In si upaš pustiti, da se tvoje stopalo ugreza v blato, v temno blato neznanega.
Pronica preko tvojega podplata. Tvoj čevelj se počasi pogreza. Občutek je neudoben, neznan, nevaren.
Ampak si upaš in nadaljuješ s počasnim korakom, čeprav je tvoja teža še vedno povsem na drugi nogi, v varnem.
Ne upaš si narediti celotnega koraka. Ker je blato spolzko, tekoče in ni trdne podlage, nikamor ne moreš stopiti.
Stopila boš v prazno. Ne verjameš, da te lahko drži.
Vračaš se nazaj, vendar te to območje zelo vabi. Ne dvigneš povsem stopala iz blata ven.
Ponovno, ponovno preneseš težo. Pustiš, da se tvoj čevelj ugreza notri.
In sedaj blato sega že prek roba čevlja in polzi ob tvoji nogi. Zelo ti je neugodno. Občutek ni prijeten.
Počasi se blato zliva v tvoj čevelj, ob tvoji nogi. In tvoj čevelj izginja v blatu.
In ti se sedaj popolnoma prepustiš, spustiš drugo stopalo in se popolnoma prepustiš temu koraku.
In sedaj tvoje celotno bitje, celotno telo polzi skozi to blato.
Počasi se pogrezaš, ampak sedaj že občutiš ekstatičnost, toplino in ljubezen in odprtost in pripravljenost.
Pustiš, da te to neznano območje pogreza. In polziš skozi blato. Popolnoma te pogrezne.
Zdaj si cela, cela se spuščaš v to novo. Temno je, vendar spodaj, spodaj, ko se pogrezneš, je tudi medla svetloba.
Ustaviš se, dihaš, se sprostiš. V redu je, vse je v redu. In medla lučka razsvetljuje to območje.
Upaš si, sprostiš se popolnoma. In se ustaviš. In tu sedaj ustvarjaš svoje novo varno območje.
Varno je, v redu je, vse je v redu. Lahko si tukaj. Dovoljeno ti je. Lahko se še bolj razprostreš.
Raziskuj sedaj, upaj si. Lučka je zelo medla. Vidiš samo, da je malo svetlo, vendar ničesar ne vidiš.
Občutek ni varen. Neznano je, ničesar se ne vidi.
Vendar se postaviš na svoje noge. Podlage se sploh ne vidi, vendar je trdna in te podpira.
Lahko se premikaš, lahko greš nekam dalje, raziskuješ. Pojdi dalje, ni treba, da tukaj obstaneš.
Ničesar se ne vidi, vendar te medla lučka spremlja in ti razsvetljuje pot. S tabo je in si povsem varna.
Ne rabiš več kot to, dovolj je, da razsvetljuje tvoj korak. Rabiš samo za korak pred sabo.
Ni ti treba videti dalje. Upaj si, naredi korak, sprehodi se. Sprehodi se čez to prazno prostranost.
In v daljavi se prikazuje silhueta hiše. Približuješ se, silhueta hiše se približuje. In v tebi proži občutek doma.
Kaj če je to tvoj dom? Kaj pravzaprav sploh je dom?
Ta občutek varnosti, ali lahko tukaj, v tem neznanem, prikličeš občutek doma, občutek popolne varnosti? Tukaj si doma.
Ob enakem plotu lahko tu stojiš in tam je hiša, v kateri se lahko sprostiš, ki ti ponuja popolno varnost.
Nosi to podobo s seboj, to je nekaj, kar nosiš s seboj. Tvoj dom ni lokacija, ni predmet, ni objekt, nič ni.
To je lahko samo tvoj notranji občutek, ki ga lahko nosiš s sabo. Ti si svoj lasten dom.
Več si lahko v svojem domu, v popolni varnosti. Nesi s seboj ta občutek, ko napreduješ dalje, čez neznano.
Ne ustaviš se pri tej hiši, pri tem občutku doma. Sedaj veš, da je to le občutek varnosti, ki ga nosiš s sabo.
In ta hiša potuje s tabo. Skoraj tako, kot polžkova hišica, s tabo je in ti nudi vso varnost in podporo.
Ti se počutiš svobodna, da napreduješ dalje. Sedaj se giblješ prosto.
In počasi se bo zaznava odpirala in boš srečevala predmete, bitja, druge osebe.
Prostor je še vedno prazen, vendar se začenjajo pojavljati, občutiš, da nisi sama v tem prostoru.
To je le občutek širjave, prostor je prevelik. Zato deluje kot prazen, vendar je gosto naseljen. Tam vse vrvi od življenja. Bogato je.
Nadaljuj s tem raziskovanjem. Sedaj se počutiš udobno in varno. V redu je, le napreduj. Upaj si in delaj nadaljnje korake na svoji poti.
Ti le napreduj po tej poti. Ti le napreduj po tej poti. Po tej poti neznanega.
In darovi, darovi se ti bodo pokazali ob poti. Bodo kot okraski na božičnem drevesu.
Sprehodila e boš čez to novo pokrajino in za gledala boš drevo, okrašeno, in okrasek te bo pritegnil.
Privlekel bo tvojo pozornost in te navdal z radostjo, s svojo čudežno naravo te bo pritegnil k sebi.
Približala se boš in se srečala z njim, segla z roko po tem okrasku.
Čudovito se lesketa in to bodo tvoji darovi, ki jih boš potem prejela ob poti.
Vzemi ta okrasek, to božično darilce in ga potem sprejmi vase, ampak raziskuj, igraj se z njim.
Sprejmi to začetno energijo inspiracije in ga raziskuj. S prsti polziš po tem okrasku, ker to je tvoj dar.
In potem raziskuješ dalje. Vdihuješ to energijo in pustiš, naj se razprostira v tebi.
Vstopa v tvoje telo, tako kot tudi ti vstopaš v to neznano. V to neznano gostoto.
Sedaj pustiš in si odprta, da bodo ti darovi pronicali v tvoje bitje in te povsem preplavili.
Lahko je več teh darov. Sprehajaš se skozi to čudovito pokrajino.
Sedaj si v gozdu in drevesa so polna sadov. Kot okraski so in to so različni darovi.
Sprehodi se, občuti, kaj te pritegne. Kateri sadež želiš zdaj zaužiti. To se bo spreminjalo.
Bodi popolnoma v svojem občutku. Občuti, kaj ti resnično odgovarja.
Kaj te hrani? Kaj hrani tvojo dušo? Kaj je zate? Kaj je resnično zate?
Poln sadež, kot nekakšen mango, te privlači. Približaš se in zagrizeš v to sočno meso in okusiš.
Kar koli to že je, to je energija tvojega daru. Asimiliraj, asimiliraj, prejmi to energijo. Pusti, da se razprostira v tebi.
Pronica vate, ta energija se širi po tvojem telesu. Prebuja, prebuja, prebuja te.
Svetla rumena energija se širi po tvojem telesu. Te popolnoma napolnjuje. Rumena energija.
Popolnoma si preplavljena s to rumeno energijo. Čisto te izpolni. Ti samo si in pustiš, pustiš tej rumeni energiji, da je v tebi.
In zasliši se nežna glasba. Nežna glasba, kot violina. Ti ustvarjaš to glasbo.
Z nežnimi kretnjami polziš skozi prostor in ustvarjaš nežno vibracijo. Nežen zvok violine.
V ta zvok polagaš ves svoj občutek. Vibracija, ki jo pošiljaš v prostor. Zdravilna vibracija.
Zvok je nosilec tvoje energije, svojo energijo pošlješ preko tega zvoka.
Zavrtiš z glavo nazaj, da lasje zaplapolajo. In tudi sama slediš temu zvoku.
Popelje dušo dalje v svoji moči. Brez oklevanja, brez strahu.
V beli halji, plapolajoči, z venčkom belih svetlic na glavi.
Se lahkotno giblješ. Čez travnik, nabiraš cvetlice. Zelo te pritegnejo različne cvetlice.
In vmes so zelišča, skrbno nabiraš zelišča. Najdeš žajbelj.
Radovednost te žene, zelo te pritegnejo. Raziskuješ in jih nabiraš. In pripravljaš nekakšne tinkture. Predeluješ zelišča.
Tako kot sama čez ta zvok prenašaš in sprostiš svojo energijo, tako veš, da tudi zelišča preko svoje esence predajo svojo energijo.
In razumeš postopek, kako zaobjeti to esenco in pripraviti tinkturo. Ker je vse to zaobjeto.
Zelo močen pripravek. Zdravilen, odpirajoč. Namažeš se po telesu. Tvoja koža vpija in blagodejno deluje na telo.
Odeta v brisačo, stojiš v zelo vročem prostoru. V savni, paše ti ta toplota.
Tako kot energetsko oblivanje, pustiš da ta toplota pronica vate. Ker te zelo podpira. Tvojemu telesu zelo ustreza.
Prejemaš to toploto. In se še bolj sproščaš. In ta sprostitev, ravno ta sprostitev je tista, ki bo odprla tvoje darove.
Pusti, da se sprostiš popolnoma, ugrezaš se, kot tisti korak v blato.
Občuti to svojo sprostitev in ko se res poglobiš, poglobiš do svojega bitja, boš prišla do nivoja, ko boš enostavno srečala svoje darove. Ker so že tam, tam te čakajo. Občuti to spuščanje, to spuščanje vase, to poglobitev. Toplota te tako sprošča.
Obdaj se z vsem, kar te sprosti. Kar ti omogoči varen prostor, da se popolnoma sprostiš in začutiš sebe.
In ko začutiš sebe, začutiš svoje darove.
In občuti svobodo. Tvoj dar je lahko kar koli. To je stvar popolne svobode. To je tako, kot ko se sprehajaš skozi ta gozd poln sadežev, to je tvoja svoboda, izberi svobodno, kaj te pritegne? Kaj pritegne tvoje bitje?
Občuti svojo resonanco, svojo frekvenco. Občuti to svobodo. Povsem odprto je, vesolje je odprto. In ti plavaš v tem odprtem prostoru.
V tej svobodi, v tem čudežu življenja. In se igraš, igraj se. S tem okraskom, s svojim darom. Lahko se premakneš tudi naprej.
Vse je odprto. Občuti to lahkotnost, to je le ples. To je le gibanje v matriki zavesti. Sprejeli smo to igro, igramo igro, lahkotna je.
Nič se ne mudi, nikamor se ne mudi, nikamor ne gremo. Igramo se. Ničesar ni treba doseči.
Ta sproščenost in ta lahkotnost, to je največji dar, ki ga razviješ.
Zdi se ti, da je dar nekaj posebnega, nekaj, nekakšen produkt. Nekaj, kar počneš.
Ne, to je to, to je ravno ta popolna lahkotnost in sproščenost in popolna svoboda.
To je dar, ko boš popolnoma v tej sproščenosti, v tej svobodi, takrat si ti, takrat ti postaneš dar, ti si darilo življenja.
Zavedaj se, da si ti dar. Dar sploh ni zunaj tebe. Ti postaneš dar. Kakšna lepota tega odpiranja.
Ko odpiraš, popolnoma odpreš svojo svobodo in pustiš, da tvoje bitje zasije v svoji lastni luči.
Ne rabiš sploh zunanje luči. Tudi ko se pogrezneš v to temno blatno pokrajino. Tista medla lučka, ne rabiš nobene luči.
Samo pusti, da tvoja notranja svetloba popolnoma zasije. In to osvetljuje celotno pokrajino.
Ti si svetloba, ti si dar. Bodi v tej ljubezni, v tem sprejemanju, v tej lahkotnosti.
Angeli ti pošiljamo svoj blagoslov. Nežno te božamo, objemamo, gladimo. In smo tam na voljo s svojo podporo, s svojo energijo.
In opazujemo, kako se nežno razvijaš v svojo polnost. Občudujemo te in smo ti hvaležni, da razvijaš svoje darove.
Ker ti sama si le ena izmed mnogih lučk v tem gozdu.
Na svojem drevesu žariš, razsvetljuješ in ti sama si dar.
(kanaliziral: Primož)