Dragi prijatelji, tokratni post bo obsežen in morda izzivajoč, saj želim odpreti temo razpiranja vidikov realnosti s poudarkom skozi prizmo telesa. Informacij o tem še vedno ni veliko, skorajda vse pa se nanašajo na procese, ki se dogajajo v telesu, ko prihaja do osvobajanja iz kontrakcije jaza. Tu gre v bistvu za proces ekspanzije, ne glede na to, ali se ta ekspanzija dogaja kot ljubezen, esenca ali zavest. Glede na poznano stanje zamrznjenosti v “mali” jaz, se to doživlja kot osvoboditev, osvobajanje (od sebe). V tem času se iz telesa sproščajo zamrznjeni energijski zapisi/vzorci, ki so psiho-fizična enota. Nekateri zapisi so zavedni (imamo lahko zavestni dostop do njih), nekateri pa so veliko globlji in zavest skorajda nima dostopa do njih, so pa shranjeni v telesu. Že to je obilna tema. Ta proces odmrzovanja je zahteven in prinaša svoje izzive. Velikokrat ga spremlja tudi pomoč kundalini energije, ki razbija blokade v telesu.
Želim pa danes nasloviti področje, o katerem nisem našla skorajda nič informacij in bo morda komu v pomoč. Telo in “void”. Kaj se dogaja s telesom, ko se iz ekspanzije obrne proces v implozijo realnosti. Za mano je približno pol leta enkapsulacije v “proces”, ki je bil za telo kot nekakšen ekstremen šport. Že osvobajanje telesa iz kontrakcij je bilo dolgo in zahtevno, nagrada občutka prostranosti, svobode in skorajda breztežnosti telesa ter svobodnega pretoka življenja skozi njega, je bila čudovita. Vendar se življenje ni ustavilo tu. Pozimi se je globoko v medenici pojavilo “jezero tišine”. Bila je negibna in opazila sem, da postaja tudi moje telo vedno bolj negibno. Bila je to notranja negibnost, ki se je odrazila tudi navzven. Prej je moje telo ljubilo gibanje, ples, pretok … sedaj se je začelo ustavljati. Želelo je le mirovati v tej tišini. V tem času se je zgodilo tudi videnje, ne vem sploh, kako, da je zavest sanjska, da je iluzija. To je bil popolni pretres za moj sistem, v katerem so kolapsirali vsi smisli, poti, cela duhovnost in orientacija. To videnje je iz tišine odprlo še globlje brezno – praznino. Čutila sem, kot da izstopam iz človeškega sveta. Praznina nima popolnoma nobene kvalitete več in moj sistem je skušal uskladiti praznino z življenjem. Včasih je ostalo življenje zgolj še kot funkcija. Prišel je impulz, da bi se skrila pred ljudmi, da ne bi videli tega obraza realnosti. Videla sem njihovo življenjsko silo, vse smisle, strast življenja, poti življenja in čutila, da se jih ne smem dotakniti s praznino. Ker ni več človeška. Iz praznine vidiš tudi praznost in nemoč vse komunikacije, vse detalje notranjih vzgibov v človeku, vse sanje. In je tako nedolžno lepa ta življenjska sila.
Da se vrnem k telesu … telo je z vstopom v praznino postajalo ne le notranje negibno, temveč je prišel tudi občutek neznanske teže v telesu. Kot da bi bilo težko nekaj ton. Komaj sem se premikala, prišel je tudi občutek neznosne utrujenosti. Pod sabo sem čutila, kot da bi se odprlo neko gravitacijsko polje, ki je srkalo vase in zgoščevalo materijo. Popolno nasprotje od prejšnjega obdobja breztežne ekspanzije. Istočasno sta odpovedali obe moji koleni. Brez kakršnekoli poškodbe je bil občutek, kot da sta poškodovana miniskusa … koleni sta “plavali”, izgubili gibčnost, kot da bi bili otečeni in hoja je postala težavna.
Neki dan sem kontemplirala izmuzljivost točke eksistence. Po tej kontemplaciji sem odprla YT, ki mi je takoj predlagal ogled videa z naslovom “Sprejemanje smrtnost” od izjemne Jac O’Keffee. Za to mu (YT) bom večno hvaležna. Žebljica na glavico. V tem videu Jac briljantno vodi v padanje vase in opozarja sproti na kavlje navezanosti na eksistenco in naš samoumevni občutek, da se bomo vedno vrnili v točko zavesti. Proces prostega padanja vase se je zame že začel in nekje je postavila vprašanje: “Ali lahko v miru sprejmete, da se ne boste nikoli več vrnili v eksistenco?” V tem trenutku se je od mene odhakljal še zadnji kavelj, kavelj navezanost na življenje samo, navezanost na zavedanje. Moj sistem je lahko v polnosti sprejel odpoved življenju. In pod mano se je odprla črna luknja, ki je začela vase srkati vse življenje, zavest samo. Telo je bilo tisto, ki je dvakrat še uspelo zbrati v sebi zavest … ker se je borilo za življenje. Čutila sem, da v tem procesu skorajda odpovedujejo funkcije … srce se je ustavljalo, dih ni več funkcioniral. Dvakrat je srce še močno pognalo, potem pa …
Svoje telo sem našla v imploziji. Srk gravitacije zvije telo samo vase, postane atom, neskončna masa, ki jo pogoltne brezno skozi črno luknjo. Tako sem to (v bistvu že drugič) doživela sama. Tam ni več ne eksistence, ne neeksistence. Onkraj vseh nasprotij. Onkraj samega onkraj. To je morda “Tisti”, o katerem ne smemo in ne moremo več govoriti.
Moj prvi stik z življenjem, živim bitjem je bil srce parajoč. Ko sem se privlekla v dnevno sobo, je bilo prvo bitje, ki mi je prišlo nasproti, moja psička. Objela sem jo. Zakopala vanjo svoj obraz, roke … magnituda čutenja vsakega vlakna njenega nežnega krzna, vsakega atoma njenega vonja, toplote njenega jezika, njene polne prisotnosti ob najinem stiku … je v kategoriji vsakega ne vem kakšnem mističnega izkustva. Življenje samo je mistično izkustvo. The peak magician’s trick.
In neznanska hvaležnost se je razlila tudi do mojega dragega, ki je skala, hrast, čuvar prostora, da se lahko varno dogajajo v njem vsi najbolj čudaški “procesi” in razpiranje realnosti. Da to razume in “tolerira”. To je dejansko zelo “ekstremen šport”. V resnici spoznaš, da ti ne delaš ničesar. Sama realnost dela “jogo” čez svoje organe zavesti, čez vsa bitja. In nekatera bitja izbere, skorajda bizarno je to, da razgradi samo sebe.
Če kdo potrebuje podporo ali pomoč pri svojih procesih raziskovanja, me lahko kontaktira:
- po-moč pri razreševanju kontrakcij v telesu;
- po-moč pri razumevanju realnosti (in kje je vaša zbirna točka zavesti);
- možna pomoč pri aktivaciji različnih vidikov realnosti (anatomija realnosti);
- varen prostor, da se procesi odvijejo;
- vzpostavljanje stika z vašim edinim zanesljivim učiteljem – ki je v vas samih.
Vsakdo potrebuje tudi prijatelja na tej poti, da zanj drži varen prostor.
Kdor to zmore sam – poklon do tal.
– – – – –
besedilo: Vesna Vilar