Ob iztočnici sodobne kozmologije in inspiraciji teoretične fizike (teorija superstrun, M-teorija) uživam v razpiranju novih vprašanj (ki niti ne potrebujejo odgovorov) in si drznem potegniti nekaj vzporednic med fiziko oz. kozmologijo vesolja in tem, kar v pričujočem sklopu opazovanja imenujem »KOZMOLOGIJA ZAVESTI«.
(Kozmologija proučuje zgradbo, nastanek in razvoj vesolja kot celote. Pretežno teoretična znanost na osnovi eksperimentalnih podatkov astronomije, fizike in astrofizike.)
Iztočnice/inspiracije:
- Theory of everything
- M-theory
- Higgs boson
- Inflation (cosmology)
- Big Crunch
- Big Rip
- Gödel’s incompleteness theorems
Za dodatno iztočnico uporabim še citat Stephena Hawkinga (The Grand Design, 2012), ki govori o spontanem porajanju vesolj, ki so lokalno stabilna, globalno pa ne, kar omogoča spontano nastajanje vesolj:
“Because gravity shapes space and time, it allows space-time to be locally stable but globally unstable. On the scale of the entire universe, the positive energy of the matter can be balanced by the negative gravitational energy, and so there is no restriction on the creation of whole universes. Because there is a law like gravity, the universe can and will create itself from nothing. Spontaneous creation is the reason there is something rather than nothing, why the universe exists, why we exist.”
Fizikalni modeli so matematično-teoretično močni, filozofsko-mistično-kontemplativno pa šibki. In obratno. V prihodnosti zato pričakujem postopno naraščanje vloge »integratorjev« z vsaj delnim (pa čeprav pomanjkljivim) razumevanjem enega in drugega področja, kar bo lahko prispevalo k novim sinergijam v evoluciji tako fizike, kot tudi kontemplativnih, filozofskih in mističnih poglabljanj.
– – – – – – – – – –
Poleg inspiracije fizike mi je v polju zavesti ponovno oživela tudi osebna mistična izkušnja (hm, v resnici popolnoma neosebna), v kateri sem pred leti »v živo« opazoval neskončno porajanje novih vesolj v mogočnem plesu na meji med obstajanjem in neobstajanjem. Danes bi to morda lahko ubesedil v mističnem jeziku Kašmirske tradicije kot pulziranje »SPANDE«, ali pa v jeziku teoretične fizike v okviru »TEORIJE VEČNE INFLACIJE«.
Ali ima takšna izkušnja kak pomen, je na tem mestu brez pomena, izgleda pa, da portali zavesti omogočajo bolj direktne poti v smislu direktne zaznave in »neposrednega vedenja«, ki ga je mogoče kasneje tudi formalizirati v matematičnem ali kakšnem drugem formalizmu.
– – – – – – – – – –
IGRA VPRAŠANJ (ali morda le inspiracij, ki ne potrebujejo odgovorov):
- Ali »Veliki pok« ustreza zlomu simetrije, ki iz neobstajanja (Absoluta) ustvari ZAVEST in OBSTAJANJE?
- Ker veliki pok ne obstaja v času, ali torej hkrati »obstaja ves čas« in »ne obstaja«?
- Ali je »Manifesting Void« izvorna praznina, iz katere se prek velikega poka in faze inflacije ustvarjajo vesolja (in zavest)?
- Kaj pomeni realizacija Praznine (Sunyata, Void) v smislu evolucije (in kozmologije) zavesti?
- Kaj pomeni realizacija Absoluta (Para Brahman) kot izvora zavesti in ali to ustreza razpadu tipa »Big crunch« ali celo »Big rip«?
- Teorija večne inflacije in neskončen proces ustvarjanja novih vesolj: Ali je polje zavesti eno samo in celovito, ali pa ima vsako vesolje (tako kot je v fizikalnem smislu povsem ločeno od preostalih vesolj) svojo ločeno zavest?
- Ali sterilna vesolja (torej vesolja, kjer se ni razvil zavestni opazovalec) obstajajo (čeprav po definiciji ne morejo biti zaznana)?
- Ali vesolje z razvitimi zavestnimi opazovalci (npr. z nami) obstaja?
- Ali je fizično vesolje neločljivo povezano z obstajanjem zavesti? Ali je lahko obstajanje enega ali drugega neodvisno? Ali vesolje potrebuje zavest, ali zavest potrebuje fizično vesolje?
– – – – – – – – – –
LJUBEZEN – GRAVITACIJA
- Ali lahko pripišemo ljubezni enako vlogo, kot jo ima gravitacija v ustvarjenem vesolju?
- Torej ljubezen kot lepilo, ki drži zavest skupaj?
- Ali pa je ljubezen morda skalarno polje?
– – – – – – – – – –
NEDUALNA ZAVEST
Nedualna zavest je bolj temeljna oblika zavesti in ustreza mlademu vesolju v nediferencirani obliki »vse je eno«. Skoraj nenavadno, da individualizirano, vendar prebujajoče se človeštvo stremi k realizaciji nedualne zavesti kot cilju razsvetljenja. Kar ima lahko pomen v okviru določenega spektra zaznave.
Nedualna zavest predstavlja (v primerjavi z ločeno zavestjo) le drugačno zbiranje zaznave, v tem primeru v izvornejši obliki zavedanja (kar je lahko analogija uspeha teoretičnega fizika ob uspešni realizaciji bolj izvorne »teorije vsega«)
Fiziko zavesti poskusim pojasniti kot »ZLOM SIMETRIJE«: zavest enosti se ob zlomu simetrije individualizira in s tem omogoči izjemno pestrost zaznave, enako kot zlom simetrije v mladem vesolju omogoči pojav materije in prek inflacije nastanek snovi in vesolja. Kar omogoča izkustveno pestrost in mnogoterost zaznave ter zelo različne uvide in asimilacije le teh.
– – – – – – – – – –
TEMNA ZAVEST
Vesolje je pretežno temna snov in temna energija (95%) in le majhen delež vesolja je znana snov (5%). Polje temne energije ima negativen tlak in deluje anti-gravitacijsko.
- Ali obstaja ekvivalent temne energije in temne snovi v smislu zavesti, torej nekakšna »TEMNA ZAVEST«?
- Ali se »temne zavesti« lahko zavedamo?
Značilno bi bilo, da se temne zavesti ne moremo zavedati, lahko pa opazujemo njene učinke.
Zanimiv učinek temne zavesti bi bil lahko anti-gravitacijsko razširjajoče polje, ki skrbi za to, da ni »vse eno«, torej da polje zavesti ne ostane »kozmični čokolino«, ampak se diferencira, razdvoji, oddalji in individualizira v smislu individualnih zavesti (katerih agensi smo tudi mi sami). Temna zavest torej nasprotuje (oz. uravnoteža) polju ljubezni, ki gravitacijsko stremi k zlivanju in poenotenju.
- Ali naj bomo bolj kot polju ljubezni hvaležni temni zavesti, ki sploh omogoča individualizirano zavedanje?
- Ali je ravno temna zavest tista, ki omogoča zavedanje resnic tipa »VSE JE ENO«? Kajti hipotetično dejansko stanje »vse je eno« tega zavedanja ne bi omogočalo, saj bi v tem primeru šlo za povratek v singularnost tipa »Big crunch«.
Ravno obratno usmerjeno polje zavesti, torej temna zavest vzdržuje ravnovesje zavesti v diferenciranih in individualiziranih omejenih podobah – osebah. In ta individualizacija omogoča opazovanje in zavedanje sile ljubezni in refleksijo o enosti in ločenosti. Krhko ravnovesje, podobno kot v fizikalnem (materialnem) vesolju, omogoča igro – obstajanje in s tem zavest, opazovalca ter celoten proces zaznave in refleksije. Brez takšnega dinamičnega ravnovesja te igre ni, niti nas ni.
(kar pa ne pomeni, da sicer »smo«, vendar je to že druga tematika – THE END OF THE GAME)
– – – – – – – – – –
SUBTILNE DIMENZIJE
Klasična ezoterična zaznava nivojev zavesti predpostavlja nefizične nivoje, kjer se udejanjajo višje-vibracijska stanja zavesti in kjer se nahajajo habitati višje-vibracijskih entitet, vstalih mojstrov, kozmičnih vodnikov, itd.
Trenutni standardni model (M-teorija) operira v 11-dimenzionalnem prostoru, ki prek kompaktifikacije privede do običajnega 3D modela sveta.
- Vprašanje: ali so subtilne dimenzije zavesti morda dejanske – fizične, vendar skrite – dimenzije multi-dimenzionalnega vesolja?
- Ali subtilne dimenzije potrebujejo nekakšen fizični (čeprav prikriti) substrat obstajanja?
Slika prikazuje primer Calabi-Yau površine, ki ponazarja dodatne dimenzije v teoriji superstrun.
– – – – – – – – – –
KONČNI ODGOVOR (malo za šalo, malo zares)
Vesolje samo po sebi je hkrati vprašanje in že odgovor, oz. v kvazi-matematičnem formalizmu:
VESOLJE JE NETRIVIALNA REŠITEV ENAČBE
0 = ∞
– – – – – – – – – –
Seveda lahko igro nadaljujemo, osvežitev fizike je zopet izjemna inspiracija v raziskovanju zavesti. In upam da dobra iztočnica za kakšnega izmed naslednjih pogovornih večerov v Studiu POTOP 😊
PS: Cats knew it all along, it’s 11 dimensions, 5% love and 95% dark energy 🤣
